oid

Končno! Prišel je težko pričakovani dan, na katerega smo se pripravljali celo leto.

V dokaj hladnem jutru so nas starši odpeljali na izhodiščno točko naše odprave: Gorenje nad Zrečami. Pred domom CŠOD se nas je zbralo 17 devetošolcev naše šole, kjer so nas že čakale naše mentorice ter nam dale še zadnja navodila pred odhodom. Oprtani s težkimi nahrbtniki, opremljeni z zemljevidi in kompasi smo se v treh skupinah in v 15-minutnem časovnem razmiku zagnali v hrib. Kljub oblačnemu nebu in napovedanemu dežju smo pogumno, veselo in radovedno korakali ter se razgledovali po okolici.

Na kontrolnih točkah smo se morali oglasiti našim spremljevalkam,  na nekaterih pa so nas celo čakala sladka presenečenja. Vmes smo opazovali naravo, klepetali, malicali, se pogovarjali z domačini … ter pogledovali v nebo. Na trenutke se je celo pokazala njegova modrina. A prav na koncu, ko smo že skoraj prispeli na Roglo, nas je ujela ploha! Poskrili smo se pod drevje, napušče in v otroške hišice na vrhu Košute. Ko se je končno razvedrilo, smo nekoliko mokri, a nasmejani poiskali mentorice in začeli pripravljati naš tabor: šotore, spalne vreče, gorilnike, posodo, vodo … Vsaka skupina si je morala pripraviti topel obrok. Jedilniki so bili »zanimivi«: juhe, testenine, mesne omake ipd. Ko smo si potešili lakoto in si malo odpočili, smo se odpravili še na kratek sprehod do stolpa. Po prihodu nazaj v tabor so nas učiteljjice presenetile z vročim čajem in prigrizki. Ooo, kako je prijalo! V sproščenem vzdušju se je večer prevesil v noč in morali k počitku. A po tako polnem in pustolovskem dnevu nismo mogli kar zaspati. Pogovarjali in hihitali smo se še dolgo v noč, ki je bila pod zvezdnatim nebom mrzla. Zelo mrzla.

Zbudili smo se v hladno, a sončno jutro. Naši obrazi so bili zaspani, udi premraženi, utrujeni, gibi počasni. Stežka smo  zbirali energijo za nov dan. Pred nami so bile nove naloge: pripraviti zajtrk, poskrbeti za osebno higiena, posušiti in pospraviti šotore …

Okoli 9.30 smo z našo odpravo nadaljevali in s Peska krenili proti Osankarici. Dan je potekal podobno kot prejšnji, le pokrajina je bila drugačna in pot manj strma. Na poti smo s pomočjo zemljevida, kompasa in markacij preverjali, ali gremo v pravo smer. No, ker smo tudi klepetali, se sproščeno zabavali in uživali v gibanju, soncu ter naravi, smo tudi malo zašli. A na srečo ne izgubili.

Ob 14. uri so vse naše skupine dosegle cilj, Osankarico. V tihem gozdu smo malo postali, umirili misli in naše dihanje. Davno, davno nazaj, v nekem drugem času so na tem mestu potekali strašni boji Pohorskega bataljona in tukajšnji grobovi nas spominjajo na ugasla življenja. Tišina in mir kraja nas opomnita, da je življenje najdragocenejše, kar imamo.

In zaključek naše odprave? Ob Črnem jezeru smo sedli na tla, nastavili naša utrujena telesa soncu, si izmenjali nasmehe, občutke in vtise o naši odpravi.

Premagovanje napora, radovednost, vztrajnost, razvijanje praktičnih veščin, spoznavanje sebe in drugih, tkanje prijateljstev …, vse to in še več nam je dala naša odprava. Ob koncu smo si bili enotni, da smo skupaj preživeli dva nepozabna dneva. S hvaležnostjo in z željo, ba bi bilo v naših življenjih takšnih dni še veliko, smo se razšli.

Martina Kroflič