Smeh je univerzalen spremljevalec človeka. Smejijo se že dojenčki, čeprav še ne razumejo besed, in celo nekateri živalski mladiči. Sprožijo ga besedne igre, družba, nepričakovane situacije ali preprosta razbremenitev napetosti. Njegovi učinki so tako pozitivni, da bi ga lahko predpisovali kar na recept.
Zavedajmo pa se tudi, kaj ni smešno. Ne smejmo se na račun drugih. Nekatere oblike humorja niso primerne. Zato se vse življenje učimo uporabljati svojo presojo, da razlikujemo dober vic od slabega ali žaljivega.
Humor je star toliko kot človeštvo. Spreminjal se je z družbo, kulturo in časom, a njegova vloga ostaja enaka: povezuje ljudi, lajša napetosti in pomaga, da resnico slišimo z nasmehom. Tako kot humor se skozi življenje spreminjamo tudi ljudje in z nami naša pisava.
Pisava je edinstvena, tako kot vsak posameznik. Odlika rokopisa ni le njegova berljivost, temveč dejstvo, da odraža osebnostne lastnosti, razpoloženje in življenjske izkušnje. Tako kot se razvija naš humor, se spreminja tudi pisava – z leti, izkušnjami in notranjo rastjo. V obeh se zrcali to, kar smo.

