Petek, 20. 2. 2026
Prebudili smo se v nekoliko tišje jutro kot prve dni – ne zato, ker bi nam zmanjkalo energije, temveč ker nas je malo skrbelo pakiranje. Sledili so jutranja higiena, zlaganje kovčkov v avli in iskanje »pogrešanih« predmetov – lastniki so iskali svoje stvari, stvari pa svoje lastnike.
Dom smo želeli zapustiti tako, kot pravi veterani, saj je to naša zadnja šola v naravi. Čeprav nam vreme danes ni bilo naklonjeno in zaradi dežja nismo mogli na smuči, dneva nismo pustili neizkoriščenega. Odpravili smo se v Planico in si ogledali Nordijski center, nato pa še v Mojstrano, kjer smo obiskali Slovenski planinski muzej. Kosilo smo dobili za na pot in ga pojedli kar na avtobusnem postajališču.
Šola v naravi ni bila le smučanje. Bila je tudi učenje sodelovanja, vztrajnosti, odgovornosti in skrbi zase ter za sošolce in sošolke. Prav v teh izkušnjah se skriva njena največja vrednost.
Čeprav se veselimo domače postelje, bodo Javorniški Rovt in bele strmine Kranjske Gore z nami ostali še dolgo.
Vaši (m)učitelji – Metka, Martina, Iva in Bojan
Četrtek, 19. 2.2026
Četrtek na Javorniškem Rovtu se je začel rutinsko: vstajanje, osebna higiena in … »Kje so moje nogavice, podkapa, rokavice …?« Sobe so večinoma že hitro urejene, pri nekaterih pa ostajajo bolj »umetniške«.
Danes smo dočakali vremensko malce »slabši« dan, ki tudi pride. Dopoldansko močno sneženje nam je aktivnosti na snegu skrajšalo za dobro uro. Zavoji po novozapadlem snegu so bili res nekoliko počasnejši, pogum pa toliko večji. Če je kdo padel, je hitro vstal z dostojanstvom (in snegom za ovratnikom). Po vrnitvi v dom smo odhiteli na predčasno kosilo, ki je izginilo hitreje kot svež sneg na soncu.
Popoldne smo postali mali paleontologi. Izdelovali smo odlitke fosilov in končno izvedeli, da trilobit ni dinozaver, kar smo nekateri mislili. Bili smo ustvarjalni, mize pa so bile dokaz, da znamo delati zavzeto in temeljito. Sledila sta sprehod in ogled male hidroelektrarne na Javorniškem Rovtu. Zmoremo poslušati zahtevno razlago o elektriki več in dlje, kot si mislite!
Zvečer smo se preizkusili v igri Štrbunk, kjer je natančnost pomembnejša od mišic. Učitelji so bili spet neusmiljeni, dnevnik smo pisali tudi danes. Menda mislijo, da bomo v tednu dni pozabili pisati? Po današnjem dnevu so posteljni pogovori po 22. uri potihnili hitreje kot prejšnje dni.
Uživamo, napredujemo in vsak dan postajamo malo bolj samostojni. Fotografije so res brez podnapisov, a naši nasmehi povedo vse. Jutri pa … zadnji dan. Žal.
»Mama, prihajam domov in jočem od sreče! Speci mi, prosim, palačinke!«
Sreda, 18. 2. 2026
Še en čudovit sončen dan na Javorniškem Rovtu se je začel klasično: vstajanje, osebna higiena in pospravljanje in urejanje sobe. Nekaterim to že kar uspeva, drugi pa imamo še kar »brlog«.
Po zajtrku je sledilo oblačenje in 45-minutna vožnja do smučišč v Kranjski Gori. Smučke nas že lepo ubogajo, plužni zavoj obvlada velika večina, padci pa so vse redkejši. Vsi že znamo uporabljati vlečnico. Nekateri smo se naučili tudi paralelni zavoj. Prva skupina je prevozila strmo podkorensko progo, kjer potekajo tekme za svetovni pokal. Napredek je očiten in samozavest na snegu nam raste.
Po vrnitvi v dom smo pospravili opremo in odšli na kosilo. Hrana je tukaj zelo okusna, kuharji pa prijazni, ker nas pogosto presenetijo z nepričakovanimi priboljški.
Popoldne smo se sankali in preskusili Swiss bob. Hitrost, smeh in naši kriki so odmevali po hribu. Sledilo je še veslali po mirni vodi zajezitvenega jezera za malo elektrarno. Spoznali smo, da čoln ostane na površju, če sodelujemo.
Po večerji smo večer zaključili s pisanjem dnevnika in družabnimi igrami. Ob pripravi na spanje je bilo čutiti prijetno utrujenost.
Otroci so nasmejani in polni vtisov. Če nam bodo od zgoraj jutri poslali še malo snega, bi bilo popolno.
Torek, 17. 2. 2026
Torek na Javorniškem Rovtu se je začel zelo resno – z vstajanjem, osebno higieno in urejanjem prostorov. Nekateri smo postlali postelje skoraj vojaško natančno, za druge pa je bilo pomembno predvsem to, da je odeja ostala na postelji.
Po zajtrku smo se odpeljali na smučišče v Kranjsko Goro. Sončno torkovo jutro nam je ponudilo odlično dopoldansko smuko po lepo urejenih progah. Prvo pravo smučarsko dopoldne smo uspešno opravili.
Na smučišču smo opravili test smučarskega predznanja in se razvrstili v skupine. Smučamo zelo raznoliko – od lepih zavojev do klasičnega pluga, pogosto pa nas premaga tudi ta vražja gravitacija! Do petka napredek na smučišču zagotovo ne bo izostal.
Prve tri skupine so že prvi dan preskusile sedežnici Kekec in Dolenčev Rut. Jutri se bomo vsi podali na vlečnico.
Po vrnitvi na Javorniški Rovt smo pospravili opremo in odšli na kosilo. Po popoldanskem počitku nas je čakal zimski pohod na Pristavo, kjer smo se preizkusili v teku na smučeh. Ugotovili smo, da tek na smučeh sploh ni tako lahek, kot je videti na olimpijskih igrah – smeha pa je bilo kljub temu veliko.
Po večerji smo Jani zapeli za 12. rojstni dan. Kuharji so ji spekli čudovito torto velikanko, ki smo jo z užitkom pojedli. Sledilo je urejanje za pustni ples. Dom je postal prava mala maskirna delavnica. Hitro smo napisali dnevnike (ustvarjalnost je bila na vrhuncu!) in se nato prepustili pustnemu rajanju. Glasba, smeh in ples so napolnili večer. Ob pripravi na spanje nam je energija – na veliko veselje učiteljev – začela počasi pojemati. Po dnevu na snegu, svežem zraku in ob vseh dogodivščinah smo hitro zaspali.
Dragi starši, ne skrbite za nas – imamo se odlično in uživamo vsako minuto!
Ponedeljek, 16. 2. 2026
Po udobni vožnji smo srečno prispeli na Javorniški Rovt, kjer smo se razporedili po sobah. Nato nam je prijazna učiteljica Manca predstavila domska pravila. Obljubimo, da smo poslušali. Res.
Dom Trilobit leži severno od Jesenic, sredi čudovite narave Karavank. Pred domom nas je pričakalo manjše jezero s turkizno vodo – kot reka Soča. Nič hudega, da nimamo s sabo kopalk, voda naj bi imela le 8 °C.
Po okusnem kosilu smo spoznali pravila varnega smučanja (FIS) in ugotovili, da čelada ni modni dodatek, ampak pametna odločitev. Preverili smo, ali smo vsi prinesli dve smučki in ali znamo pravilno obuti smučarske čevlje. Popoldne smo pomerili še opremo za tek na smučeh. Jutri bomo v okolici doma CŠOD stopili na tekaške smuči – večina med nami prvič. Če boste na fotografijah jutri opazili kakšno posebno držo, vedite, da smo to uprizorili namenoma, samo za vas.
Zvečer smo »navdušeno« pisali dnevnik in se podali še na nočni pohod. Energije nam ne manjka – pokamo od nje! Ko je napočil čas za spanje, pa nekateri zaradi razburjenja, drugi zaradi pogrešanja doma nismo takoj zaspali. A brez skrbi – vsi smo na varnem in v dobri družbi.
Jutri pa končno v Kranjsko Goro – na pravi sneg! Dragi starši, pripravite se na nasmejane obraze, rdeča lička in tudi na kakšen spektakularen padec.
Srečno smo prispeli v Javorniški Rovt in čakamo namestitev po sobah. Zaenkrat vse v redu. Lepo vas pozdravljamo.
Ekipa trilobitkov iz 7.razreda
Spoštovani starši in učenci 7. razredov!
Celje, 22. 1. 2026
