Pouk slovenščine ni samo dolgočasno branje, zoprno sklanjanje, pisanje spisov, ustno in pisno ocenjevanje znanja, ampak je lahko tudi ZABAVA.

Pri pouku skušamo biti tudi zabavni in ustvarjalni.

Na tej strani vstopite v naše sanje, našo domišljijo … mogoče dobite tudi vi idejo in navdih za ustvarjanje …

quillformrsfree

LITERARNO USTVARJANJE

decorative line black png hd png image 200

POVODNI MOŽ

Uršika zala v disku sedi,

vsa vzvišena, obupana plesat’ si želi.
Čaka in čaka na pravega tipa,

z drugim plesati je prav nič ne mika.

 

Naenkrat v disku utihne vse,

na plesišču prikaže se kralj teme.

Pristopi do Urške, jo prosi za ples,

Urška presrečna zapleše zares.

 

Kot poklicna plesalca zasučeta se,

ostrmijo zdaj vsi od lepote njune.

Odplešeta v temo, izgineta v noč,

ostali zaslišijo le krik na pomoč!

 

Taja Korošec in Ana Viher, 8.b

decorative line black png hd png image 200

URŠIKA SE ZNAJDE V 21. STOLETJU

Desetega septembra se je na obali Ljubljanice zgodil nenavaden pojav. Naplavilo je telo mlade ženske, Uršike po imenu, oblečeno v oblačila v stilu 19. stoletja. Zaradi resnih možganskih poškodb ponesrečenka verjame, da iz tega obdobja tudi prihaja.

Tri dni je minilo, odkar je v časopisu izšel članek o meni, Uršiki. Znanstvene raziskave so pokazale, da se po treh dneh človeški um privadi vseh sprememb. Ali se res? Po treh dneh me bodo danes končno odpustili iz bolnice nazaj na ljubljanske ulice, kjer bom ugotovila, kakšni so kaj mladeniči v tem času.

Podala sem se v mesto, kar se je izkazalo za večjo preizkušnjo, kot sem pričakovala.  Bila je nedelja popoldne, kot nalašč za lov na mladeniče, a že na prvem koraku sem uvidela, da ne bo tako lahko. Kot vzorna Ljubljančanka sem seveda poznala vsa najboljša in tudi ne tako dobra lovišča, a kaj mi to pomaga, dvesto let naredi svoje. Med visokimi hišami brez reda postavljenimi po celi Ljubljani, brezglavo hitijo barvite kočije brez vprege, hitre za štiri konje.

Čeprav imam oči neprestano na preži za uglajenimi, lepo oblečenimi ter olikanimi ljubljanskimi mladeniči; zagledani v svoje majhne svetleče se predmete hitijo po ulicah le neurejeni, razcapani ter neolikani ignoranti. Prav nobeden me ne pozdravi, kaj šele ogovori, niti pogleda nisem vredna, prečudno, prav nič pozornosti ne dobim od mimoidočih. Čakaj! Iz čudnih, raznobarvnih priprav, našim kolesom podobnim, iz huliganovih ust odmeva klic »KAKŠNA MAČKA!!!« Nesmisel, to se ve, saj nikjer naokoli ne uvidim ne muce ne mačka! Tudi ženske dandanašnji so sploh brez olike, brez najskromnejšega sramu zaradi svojih oblek. Po mestu paradirajo v raztrganih hlačah, prekratkih majicah, laseh pobarvanih na rdeče, modro ali pa plavo, res, vam pravim, redko katera še ima rjave. Njihovi nohti v barvi živega cvetja se bohotijo z rok, ki niso nikoli za delo poprijele.  Da o vseh maskah na obrazu sploh ne govorim! Obrvi temno poudarjene ter trepalnice trikrat predolge.

Ko končno prispem na stari trg, tja pod lipo zeleno, se mirno usedem in čakam na raj. A kje so zdaj gosli in cimbale? Nobeden ne pleše, nobeden ne raja, sploh nobenega ni! Kam je šlo vse veselje stare Ljubljane, kam vsa rajanja, brezskrbne zabave za mlade in stare? Še vseeno nadaljujem svoje brezciljno potovanje po spominu ter ulicah patetične, nesnažne Ljubljane. Z vsakim korakom se mi vse bolj gnusi svet, kakršen je do danes postal. Izgubljam upanje za človeštvo. Žalostno je gledati človeštvo, še posebej tako ponosen ter dober narod kot smo mi, Slovenci, ki drvi v pogubo, nezavedajoč se svojega lastnega konca, zazrt v majhne svetleče naprave, nadomestke ljubezni, upanja in topline; izhod iz sveta, kakršen je - hladen, neprijazen ter neprimeren za življenje. Nič jim ne očitam, pred življenjem v takšnem svetu bi se tudi sama želela skriti v sladko omamo, ki omogoča pobeg iz sveta, čim dlje od pokvarjenih ljudi, pokvarjenega sveta. V svojih vozilih človeštvo drvi, hrumi ter se izgublja v daljavo. Stiki med osebami so očitno strogo prepovedani. Ljudje so kot kometi, konec koncev le osamljeni delci snovi v ločenih orbitah. Od daleč izgledajo idealno, kot lepi utrinki, a v resnici niso nič več kot le zapori, v katere je vsak zaprt čisto sam, na poti nikamor. Ko se orbiti teh dveh satelitov po slučaju sekata, bi mogoče lahko bili skupaj. Mogoče celo odprli svoja srca drug drugemu. A le za najmanjši trenutek. Že v naslednjem trenutku pa so spet le dva ločena zapora, osamljena v neskončni prostranosti našega vesolja. Dokler ne zgorijo in postanejo nič.

Zatopljena v misli prispem do mostu, polnega ključavnic. Ironično, hladna kovina simbolizira ljubezen hladnih ljudi tega časa, a kaj naj, ironije je v tem svetu še veliko in malodane je najbolj ironičen dejansko prav konec moje zgodbe.

Kako pripravno, da sem prav na mostu. Hladni valovi so me spet naplavili na ta kruti svet, zato naj me z njega tudi vzamejo. Mnogo vas bo trdilo, da je bila moja priložnost izjemna, ponovno živeti. A živeti v takem svetu ni priložnost, ampak le neznosna kazen, zadana meni v vsej svoji grozoti. Naj bo to opozorilo za vse hladne ljudi tega sveta, opozorilo nekdanje lepotice in prevzetnice, ki pa to ni več. Kajti zdaj sem le razočarana ženska upadlega lica in brez kančka soja v očeh. Dovolj govoričenja, naj me vzamejo valovi, naj bo to moj krst in s tem krst ideje o boljšem svetu. Vrtinec naj vid'jo čolnarji dereč, al' mene videl nobe'n ne bo več.

         Sonja Drofenik, 8. b

decorative line black png hd png image 200

DEVETOŠOLCI NA EKSKURZIJI

V petek, 22. 9. 2017, ob sedmih zjutraj smo se odpravili na ekskurzijo. Najprej smo šli na domačijo Josipa Jurčiča, kjer smo si ogledali film o domačiji. Nato pa smo si poslopje, ki smo ga videli na filmu, ogledali še v živo. Ko smo končali z ogledom, smo se odpravili na domačijo Primoža Trubarja. Tam nam je vodič povedal veliko zanimivosti o Trubarjevem življenju in delu. Po delavnici izdelave miniaturne knjižice, smo se odpravili na pot proti Notranjski, proti Cerkniškemu jezeru. Tam pa so nam povedali in pokazali, kako jezero presahne. Nato pa smo se odpravili na zadnjo lokacijo. To pa je Ljubljana, kjer smo imeli prosti čas, da smo šli jest. Nato pa smo se odpravili domov, med potjo pa smo imeli kviz.

Patrik Božiček, 9. b


decorative line black png hd png image 200

EKSKURZIJA 8. RAZRED

Osmi razredi smo tudi letos odšli na ekskurzijo. Ob 7.00 smo odšli z avtobusne postaje. Okoli 9. ure smo prispeli do Blejskega vintgarja, kjer smo najprej pojedli malico, nato pa odšli na pot. Ko smo prišli do konca vintgarja smo bili vsi očarani nad lepoto Bleda. Iz vintgarja smo se odpeljali do rojstne hiše Franceta Prešerna. Tam smo imeli krajšo predstavitev, ki je bila zelo zabavna. Po predstavitvi nas je pot peljala v Kranj, kjer smo si ogledali Prešernovo pisarno ter bivalne prostore, nato pa smo šli še v Prešernov gaj, kjer smo si ogledali grobove Ernestine Jelovšek, Franceta Prešerna in Simona Jenka. Ker smo že bili kar lačni, smo našo ekskurzijo zaključili v Mc'Donaldsu, kjer smo se dobro najedli. Ob 17.35 smo prispeli na avtobusno postajo.

Neja Lenart, 8. a